Marjan Fabjan je prejel red za zasluge za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih judoistk in judoistov.
Marjan Fabjan je eden najbolj izkušenih,
spoštovanih in uspešnih trenerjev v svetu juda. V telovadnico na Lopato
prihajajo trenerji z vsega sveta, da bi odkrili njegovo skrivnost: najdejo
trdo delo, skromne razmere in strog, danes legendarni Fabjanov način komuniciranja.
Vse to je mogoče posnemati – a
uspeh prinese šele četrti element. Ta je Fabjanova življenjska zgodba,
ki je njegovo osebnost izklesala v nepopustljivega samohodca, njegove tekmovalce
pa navdihuje s spoštovanjem in občudovanjem. »Vsi otroci morajo biti
zmagovalci,« pravi Fabjan.
Ko se je kot osemletnik sam spoznal
z judom, je v njem našel urejenost, ob tem pa tudi pripadnost, sprejetost
in priložnost – vse, česar v življenju ni imel. Namenil mu je ves svoj
čas in odločenost ter leta 1978 v jugoslovanski judo vstopil kot komet,
postal je juniorski in seniorski prvak tedanje Jugoslavije, na prvenstvu
Evrope pa je osvojil bron.
Delal je več kot drugi, od sebe
je zahteval več kot kdorkoli, odšel najprej v drug klub in nato v drugo
državo, bil je prvak Avstrije leta 1989 in leta 1990 ter se je v času
osamosvajanja Slovenije vrnil domov. Leta 1992 je postal državni prvak
še v svoji domovini.
Čutil je, da mora biti trener. S
prijatelji je z lastnimi rokami zgradil vadbeno središče na Lopati pri
Celju, saj mu je bilo jasno, da bo po svoje lahko delal le na svojem. Lahko
se ne bi zgodilo nič, a Fabjanova telovadnica je postala magnet za otroke
iz okolice.
Kot glavni trener in mentor je vzgojil
naše mednarodno najuspešnejše judoistke in judoiste, med njimi so Urška
Žolnir, Petra Nareks, Lucija Polavder, Rok Drakšič, Tina Trstenjak in
Anamari Velenšek. Prvi mednarodni uspehi njegove šole so se pokazali
po desetih letih, ko je leta 2002 evropsko prvenstvo prvikrat priredila
Slovenija. V tekmovanju v Mariboru je Petra Nareks osvojila bronasto medaljo.
Komaj dve leti pozneje je Urška Žolnir leta 2004 poskrbela še za prvo
olimpijsko medaljo in leta 2012 za prvo olimpijsko zlato.
Marjan Fabjan danes lahko reče:
»Šest olimpijskih medalj za slovenski judo so dosegle tekmovalke, ki živijo
na Celjskem, v radiusu 15 kilometrov. Ko to slišijo Kitajci, se nam klanjajo
do tal.«
V Fabjanovi telovadnici danes dela
približno dvajset trenerjev, ki trenirajo več kot tristo članov in članic
vseh starosti. Ker se je Marjan Fabjan izučil za zlatarja, se ji reče
Zlatarna, a ni v njej nič filigranskega – talent tam ne šteje veliko,
gre le za trdo delo, odrekanje, samopremagovanje.
Marjan Fabjan je zgodba o uspehu,
po kakršnih se snemajo najbolj ganljivi filmi. Je sinonim za strogost,
nepopustljivost, celo neizprosnost do sebe in do drugih. V tem špartanstvu
pa so tudi trdnost, zanesljivost, skrb drug za drugega in celo ljubezen.
Ta je skrivnost njegovega uspeha. Nihče nima juda tako rad, kot ga ima
Marjan Fabjan. In rad ima tudi svoje tekmovalce. Zanje si želi, pravi
Urška Žolnir, da bi bili ne le dobri tekmovalci – rad bi, da bi bili
dobri ljudje.
Za visoke uspehe, izjemne dosežke
in navdih ljudem se država Slovenija Marjanu Fabjanu zahvaljuje z redom
za zasluge.
Poleg Marjana Fabjana so red za zasluge prejeli še: Andrej Hauptman in Franc Hvasti za zasluge za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih kolesarjev. Roman Krajnik je prejel red za zasluge za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenskih in tujih športnih plezalk in plezalcev Polona Sladič pa je prejela red za zasluge za izjemne dosežke na področju športa, ki jih potrjujejo vrhunski uspehi slovenske parastrelske reprezentance.
Celotna fotogalerija: https://www.judoslo.si/galleries/148
